Glasba spodbuja ljudi h gibanju, ki je usklajeno z ritmičnimi udarci, bolj kot s samo melodijo glasbe. Ljudje imamo edinstveno sposobnost, da koordiniramo – usklajujemo naše gibanje z zunanjim slušnim dražljajem, kot na primer pri poslušanju glasbe udarjamo s stopalom ob tla, s prsti na predmet ali nihamo s telesom – plešemo.
Velika večina otrok ima prirojeno sposobnost za zaznavanje ritma. Otrok se samodejno enakomerno prestopa, ziblje, zamahuje, ipd. po enakomernem ritmu. Otroci, ki ritma ne zaznavajo dobro in katerih gibanje je povsem drugačno, neusklajeno z ritmičnimi udarci, imajo nerazvit občutek za ritem oziroma so aritmični. Sposobnost »ustreznega« reagiranja na slušni dražljaj je povezana s sposobnostjo možganskih centrov, ki sprožijo določeno gibanje in od mišic, da to gibanje izvedejo. Razvitost živčnega sistema pa je tista, ki impulze pravočasno prenese do mišic.
Občutka za ritem se lahko vedno naučimo. Mnogi instinktivno najdejo ustrezen ritem za vsako dogajanje, mnogi se morajo nenehno učiti. Z izmeničnim ponavljanjem določenih gibov, ki imajo različno jakost, s spreminjanjem hitrosti, s sistematičnim šolanjem našega gibalnega sistema, smo sposobni ritme zaznati in jih tudi na nek način realizirati oziroma predstaviti. Gibalno – živčni aparat lahko realizira različne ritme, kajti z vsakdanjo vadbo in s pridobivanjem izkušenj (slušnih, vidnih, kinestetičnih) oblikujemo tako imenovan kinestetični občutek in tudi jasno predstavo ritma.